Jama Medvidina

Jama Medvidina s plažo na kateri je nekoč počival “morski človek” – sredozemska medvedka (Monachus monachus). O njej piše opat Alberto Fortis v svojem Potovanju po Dalmaciji (1774), v katerem beleži, da “priobalni stanovalci tej dvoživki pripisujejo veliko nagnjenost do grozdja in resno trdijo, da medvedka v času zorenja ponoči zoblje grozde, ki visijo s trt”. O antropomorfnem doživljanju morske medvedke v ljudskem verovanju in v hrvaški renesančni literaturi najdemo niz zanimivih izjav. Zabeleženo je, da je znala izzivati ribiče na način, da je ribe metala v zrak in jih zatem spretno lovila z zobmi. Takšen način posmehovanja je v 16. st. opisal Mavro Vetranović v svoji pesmi Remeta (župnik samotar). Govorilo se je, da nobena žival ne spi bolj trdno in je zato Marko Marulić v svoji Juditi, prvemu epu domače književnosti zapetem v hrvaškem jeziku (1501) za Holoferna (asirskega vojskovodjo, ki ga je med spanjem ubila izraelska junakinja Judita) napisal “zaspal bolj trdno kot morska medvedka”.

Verjelo se je, da jih je moč dresirati in da se odzivajo na ime ter “da s posebnimi gestami kažejo, da razumejo vse kar se jim reče” (opat Mavro Orbini, ki je v začetku 17. st. preučeval morske medvedke v Velikem jezeru na Mljetu). Ribič iz Komiže je l. 1963, kakor je kazalo, ubil zadnjo jadransko medvedko, vendar pa se je v zadnjih letih vrnila na več jadranskih točk.

Ena je bila ubita jeseni l. 1908 blizu Makarske in je bila odstopljena Zemeljskemu muzeju v Sarajevu.