Nevistina stina (Nevestina skala)

Pripoved naših prednikov: okameneli svatje nad Brelo
Davno so naši stari, ko se je spustil večer, sedeli z otroki, kazali proti vrhom Biokova in pripovedovali legendo o Nevistini stini (Nevestini skali). To ni bila le zgodba o kamnu; bila je poduk o ljubezni, prkosu in strašni moči materine besede.

Pot brez povratka
Nekoč davno se je lepo dekle iz zaledja zaljubilo v fant s morja. V tistih težkih časih so se ljudje iz gora in tisti z obale le redko mešali. Njena mati, trdega srca in še trše volje, o tej poroki ni želela niti slišati. Govorilo se je, da je mladenič reven, pot do njegovega doma pa dolga in negotova.

Ko se je hči, ki jo je vodilo srce, kljub vsemu odločila oditi za svojim izbrancem, je mati za njo namesto blagoslova izrekla prekletstvo, ob katerem zaledeni kri:

"Ko boš morje zagledala, naj bi okamenela!"

Kamen, ki govori
Svatovski sprevod, ki ni vedel za materino jezo, je veselo korakal čez stari gorski prelaz. Pesem je odmevala po gorah, ko so se vzpenjali proti vrhu. Toda takoj ko so stopili na jaso in se je pod nevestinimi nogami zaiskrilo modro morje, je vse potihnilo.

V enem samem dahu se je radost spremenila v tišino, topla telesa pa v hladen kamen. Če se danes na tej razgledni točki pozorno zagledate v skale, lahko še vedno razločite:

• Podobi mladoporočencev na konju, ki večno gledata proti morju
• Poročne pogače in mešine za vodo, raztresene po krasu
• Nevestino tančico, ki jo je veter v tistem usodnem trenutku dvignil z njene glave

Skriti svatje
Čeprav je gost borov gozd skozi desetletja delno skril ostale udeležence te okamenela svatbe, pozorno oko opazovalca še danes odkrije obrise svatov. Ti so za vedno ostali ujeti med dvema svetovima – tistim, iz katerega so prišli, in tistim, h kateremu so strmeli.