Nikola Bijanković, Božji sluga

Bil je apostolski misijonar v krajih Splitske nadškofije, ki so bili pod Turki in kjer so ga tudi sami Turki smatrali za “Božjega človeka”.

Makarski providur je objavil, da je l. 1724 nabavil žito, da ublaži lakoto naroda ter je za to založil tudi svojo srebrnino in dva keliha.

V času morejske vojne (1684–1695) je bil prisoten kot vojni kaplan pri osvobajanju Sinja, Herceg Novega in Neretve, po herojski obrambi Sinja 1715, pa je v Brelih zgradil cerkev Marije Zmage (danes Karmelska Mati Božja).

V spominu prebivalstva Makarskega primorja je ostal znan kot “blaženi Bijanković”. Po eni od predaj je Bijanković začutil, da je nanj poslano šest razbojnikov naj ga ubijejo. Mirno je odšel v cerkev brelskega Oratorija, oblekel najbolj svečano obleko, se usedel in jih počakal. “Koga iščete?”, jih je vprašal, ko so prišli, oni pa so se prestrašili in pobegnili brez sledu.

Po drugi legendi so se v Brelih od nekdaj bali, da se t.i. “Strašna kosa”, ne odlomi s Biokovega na vas. Škof je na oslu odjahal, vstopil v jamo pod Strašno koso ter tja položil svete moči, naj obvarujejo Brelane. Govorilo se je tudi, da je po produ sejal riž…

Bil je pokopan v stolnici sv. Marka v Makarski, z napisom na grobu “Prah, pepel in nič”. Njegovo drobovje pa je bilo pokopano v malem grobu pred glavnim oltarjem cerkve Karmelske Matere Božje na Solinah.

Po njegovi smrti je don Eugen Vusio iz Makarske naredil zapis, po pričevanju 125 živih ljudi o čudežnih ozdravitvah, ki so se zgodila s posredovanjem preminulega škofa.