Cerkev sv. Nikolaja na hribu Prirovac

Cerkev sv. Nikolaja iz 14. stoletja, ki stoji na vzpetini nad pokrajino, ni le sakralni objekt, temveč ključ do razumevanja starodavne preteklosti Brelov. Ta spomenik visoke kategorije združuje gotsko arhitekturo, skrivnostne legende in sledove izgubljenih naselij.

Arhitektura in mistična nekropola
Zgrajena kot enoladijska stavba z značilnimi gotskimi oboki in pravokotno apsido, je bila cerkev leta 1998 temeljito obnovljena. Njeno mirno okolje skriva srednjeveško nekropolo z 19 nagrobniki, tihimi pričami časa, ki temu hribu dajejo poseben mir.

Po sledeh antične Berulije
Tik pod cerkvijo so vidne ruševine nekdanjih hiš. Večina zgodovinarjev verjame, da se je prav tukaj nahajala Berulija, naselje, ki ga že v 10. stoletju omenja bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet.

Legende in zanimivosti
"Neskončna" čreda ovc: V bližnjih Kopačinah so živele picokare (redovnice tretjega reda sv. Frančiška). Ljudsko izročilo pravi, da so imele tako veliko čredo ovc, da se je neprekinjeno vila od njihovega bivališča pa vse do vrhov Biokova.

Turški stolp (Turska kula): Jugovzhodno od cerkve stoji fascinantna dvonadstropna utrdba s strelnimi linami. Nastala je z zazidavanjem gorskih pečin med kandijsko vojno (sredina 17. stoletja) in je služila kot varno zatočišče pred osmanskimi vpadi.

Škofov gnev: Cerkev je prvič omenjena leta 1597 v dramatičnih okoliščinah – ko je škof fra Nikola Ugrinović nad Brela izrekel interdikt ter začasno prepovedal opravljanje maš, zakramentov in pogrebov v kraju.

Skrivnost datuma posvetitve
Posvetitev cerkve se je dolgo pripisovala škofu fra Nikoli Ugrinoviću, vendar podrobnosti v notranjosti razkrivajo drugačno možnost.

Poleg dveh posvetilnih križev na stenah je naveden datum posvetitve – 26. maj, leto pa ostaja neznano. Ker pa se 26. maja praznuje god svetega Filipa Nerija, zavetnika filipinov, katerih kongregacijo je ustanovil makarski škof Nikola Bijanković, je zelo verjetno, da je ponovno posvetitev cerkve sv. Nikolaja v Gornjih Brelih opravil prav on. To se je verjetno zgodilo v okviru širše duhovne obnove tega območja Biokova, ki mu je bilo zelo pri srcu. Možno je tudi, da je novo posvetitev opravil Bijankovićev naslednik (in nečak) Stjepan Blašković.