Cerkev Marije Karmelske

Cerkev Marije Karmelske v Brelih: Spomenik zmagi in mojstrovina graditeljev
Cerkev Marije Karmelske, znana tudi kot Marija Zmagovalka, stoji med borovci na ograjenem platoju nad predelom Soline v Brelih. Ta baročna lepotica skriva bogato zgodovino – zgodbo o veri, junaštvu in tragičnih usodah mojstrov graditeljev, ki so jo postavljali.

Zgodovina in posvetitev
Cerkev je leta 1715 dal zgraditi makarski škof Nikola Bijanković kot trajen spomin na junaško obrambo Sinja pred večkrat nadmočnejšo turško vojsko v istem letu. Zato jo je posvetil Mariji Zmagovalki (Gospa od Slavodobića). Zgrajena je na tlorisu križa v prepoznavnih oblikah baročnega klasicizma.

Zanimivo je, da je bila cerkev sprva v lasti filipinov, menihi oratorijanci, ki jih je leta 1575 ustanovil sv. Filip Neri. Šele od leta 1939 cerkev pripada župniji Brela.

Ikona "Marije Zmagovalke"
Srce cerkve predstavlja ikona Matere božje z Detetom – "Marija Zmagovalka", mojstrovina iz 16. stoletja. Umetnostna zgodovinarka Zoraida Demori Staničić jo je prepričljivo pripisala roki Donata Bizamana, slikarja grškega porekla. Donato se je z bratom Angelom v prvi polovici 16. stoletja s Krete preselil v Otranto v Apuliji, kjer sta ustanovila slikarsko šolo s specifičnimi, izrazito bizantinskimi potezami. Čeprav ni znano, kako je škof Bijanković pridobil to dragoceno sliko, jo še danes slovesno izpostavijo pred cerkvijo in nosijo v procesiji na praznik Marije Karmelske in na veliki šmaren.

Gradnja zvonika in tragična usoda mojstrov
Zvonik cerkve je bil prizidan naknadno, njegova gradnja pa se je začela leta 1833. Dela so vodili protomojster Pavao Bertapelle in Antun Bertapelle (sin pokojnega Pavla), njegov stric Jure Andrijin Štambuk s trinajstletnim sinom Andrijo (ki je bil takrat že kamnoseški pomočnik) ter Petar Štambuk Andrijin.

Ta majhna kamnoseška dinastija ima korenine pri graditelju Andriji Bertapelleju, ki je v Dalmacijo prišel iz severnoitalijanskega mesta Bassano v 18. stoletju. V Vrboski so se hitro udomačili in asimilirali, s svojim delom pa so podaljšali življenje beneškemu baroku v provinci, saj so spretno združevali lokalno tradicijo obdelave kamna s kamnoseško veščino dela v večbarvnem marmorju.

Na žalost je gradnjo zvonika zaznamovala tragedija. Potem ko so dokončali prvo nadstropje, so se mojstri 17. julija vkrcali na lastno gajeto (tradicionalno leseno plovilo), da bi se vrnili v Vrbosko. V zalivu Radovnja na Braču so naložili različne kose kamna, žlebove in dele oken. Kljub nasprotovanju vseh ostalih sta protomojster in lastnik gajete vztrajala pri izplutju uro pred polnočjo, ob rahlem kopenskem vetru (burinu).

Dve milji od Brača so preobremenjeno ladjo žal prekrili valovi in v trenutku je potonila s celotnim tovorom. Jure Štambuk se je rešil na deski, Petar Štambuk pa na pokrovu nekakšnega zaboja. V morju sta preživela petnajst ur, dokler ju niso rešili ribiči, brata Barbarić, pri zalivu Dubca na Hvaru. Nesrečni deček Andrija Štambuk je z ladjo odšel na dno morja. Protomojstra Pavla Bertapelleja so še nekaj časa videli na krmi, Antuna Bertapelleja pa so slišali še tri ure po nesreči, vendar mu niso mogli pomagati.

Zvonik kot spomin na pogumne graditelje
Ko boste naslednjič obiskali cerkev Marije Karmelske, prižgite svečo pred Marijino ikono v spomin na marljivo gradbeno-kiparsko družino Bertapelle in mladega Andrijo Štambuka. Njihov trud in žrtev sta vgrajena v slikovit zvonik, katerega zaključna loža nas spominja na zvonik ob dominikanski cerkvi v Starem Gradu na Hvaru.