Cerkev Karmelske Matere Božje

Cerkev Karmelske Matere Božje ali Marije Zmage je med borovci, na ograjenem platoju nad Solinami, zgrajena na križnem tlorisu v oblikah baročnega klasicizma. L. 1715 jo je zgradil makarski škof Nikola Bijanković, v spomin junaške obrambe Sinja pred mnogo številčnejšo turško vojsko istega leta ter jo posvetil »Gospi od Slavodobića«. V 19. stoletju so ji dogradili zvonik z odprto leseno ložo na kamnitih pilonih. Na začetku je bila cerkev v lasti filipinov, menihov oratorijancev, katere je l. 1575 osnoval sv. Filip Neri, od l. 1939 pa cerkev pripada brelski župniji.

Devica z otrokom – “Gospa od Slavodobića”, ikona iz 16. st., katero je Zoraida Demori Staničić prepričljivo približala roki Donata Bizamana, slikarja grškega porekla. Donato se je z bratom Angelom preselil s Krete v Otranto v Apuliji v prvi polovici 16. st. Tam so formirali slikarsko šolo specifičnih osebnih črt in izrazito bizantinskega karakterja. Ne moremo pa vedeti kje je škof Bijanković nabavil to sliko, ki je svečano razstavljena pred cerkvijo in ki se jo nosi v procesiji na praznik Karmelske Matere Božje in praznik Marijinega vnebovzetja. 

Zvonik je naknadno zgrajen in pripojen k cerkvi. Zidali so ga 1833. leta in sicer promojster Pavao Bertapelle in Antun Bertapelle pok. Pavla, njegov stric, Jure Andrijin Štambuk s trinajst letnim sinom Andrijo (v teh letih že klesarski pomočnik) ter Petar Štambuk Andrijin. Temelje je s posli te male kamnoseške dinastije v Dalmaciji udaril graditelj Andrija Bertapelle, ko je prišel iz severnoitalijanskega mesta Bassana v 18. stoletju in se hitro udomačil in pohrvatil v Vrboski. S svojo delavnostjo so podaljšali življenje beneškemu baroku v provinci, povezali lokalno tradicijo obdelave lokalnega kamna s klesarsko veščino dela v raznobarvnem marmorju. Ko so mu dokončali prvo nadstropje, so omenjeni mojstri 17. julija odpluli z lastno gajeto v svoj domači kraj Vrbosko. Prevoz kamna niti slučajno ni bil enostaven, še posebej zato, ker so lastniki po navadi želeli v ladjo natovorit kar največ materiala. V braški uvali Radovnja, pod Selci iz katerih so Štambuki, so natovorili različne kose kamna, kanalov in dele oken ter po nežni burji odjadrali uro pred polnočjo preko Hvarskega kanala, na vztrajanje promojstra in lastnika gajete in proti volji vseh ostalih. Pavla je v Vrboski čakala noseča soproga s štirimi mladoletnimi otroci, Antuna Bertapelle pa njegova s petimi majhnimi otroci. Dve milji pred Bračom so preobremenjeno ladjo prekrili valovi in le-ta v trenutku skupaj z vsem tovorom potone na dno. Jure Štambuk se reši na neki deski, Petar Štambuk pa na pokrovu nekakšnega zaboja. Prebedeli so v morju petnajst ur, dokler jih ne rešijo ribiči, brata Barbarić blizu uvale Dubca na Hvaru. Preko Zastražišća pridejo v Vrbosko, kjer Petar pove zgodbo Nikoli Fabrisu, tamkajšnjem sindiku. Nesrečen fant Jure Štambuk je skupaj z ladjo potonil na dno morja, promojstra Pavla Bertapelle so še nekaj časa gledali na krmi, Antuna Bertapelle pa so slišali še tri ure po dogodku, vendar mu niso mogli pomagati.

Zato, ko pridete v cerkev Karmelske matere Božje, prižgite svečo pred Marijino ikono v spomin dela graditeljsko–kiparske družine Bertapelle in malega Jura Štambuka, ki so gradili slikoviti zvonik, ki nas s svojo zaključno ložo spominja na ložo zvonika ob dominikanski cerkvi v Starem Gradu na Hvaru.

Na 300-to obletnico izgradnje cerkve, dne 16.07.2015., so mu hvaležni Brelani dvignili spomenik, ki se nahaja v dvorišču cerkve.