Suhozid

Danes, ko je večji del nekdanjih brelskih vinogradov pod borovci ali pa zarastel, na prvi pogled ne opazimo, da se gre za ambient, ki so ga obeležili na desetine kilometrov 
suhozida. Obdelovale so se tudi najmanjše površine terra rosse po kraških vdolbinah, pri čemer so zemljo pobirali tudi z rokami. Nagnjeno obdelano zemljišče se je s podzidovanjem postavilo v vodoraven položaj ter branilo pred erozivnim dežjem. Če je za izgradnjo suhozida dolžine približno 12 m in višine 1,20-1,50 m bilo potrebno dnevno delo dveh izkušenih težakov, lahko samo poskušamo razumeti koliko milijonov dni je vloženo v te “kamnite slike”.
Pejsaž je markiran z gomilami in branjen z obzidji enako kot tisti na sosednem Braču ali v Poljicah nad Cetino. Vendarle prevladujejo gomile, nastale s čiščenjem revne zemlje s katere je težak odstranjeval kamen. V to je verjetno vlagal isto količino energije kot tudi v kopanje. Te gomile so rasle, najpogosteje v krožni ali stožčasti obliki. Njihove forme so pogosto motivirane s funkcijo: dolge vzdolžne gomile so branile, na primer, teren izložen vetru; suhozidne “pristave” so preprečevale erozijo zemlje na strminah; markirale so meje posestva. V veliki meri so nastale v drugi polovici 19. st., potem, ko je lug (oidium) uničil italijanske vinograde (1850-1860), nato pa še filoksera francoske (1870-1890). Tedaj je bil tukaj, kot tudi po celi Dalmaciji, očiščen še najmanjši in najbolj siromašen kos zemlje.