Ali ste vedeli

Višnja maraska

Višnja maraska je svojedoben simbol in sinonim mesta, gospodarski dragulj preteklega stoletja. Dalmatinska maraska je najkvalitetnejša višnja na svetu, Brela pa so v samem vrhu med mesti primernimi za njeno vzgojo.

Sorta brelske maraske je Sokoluša. Razen odličnega okusa, se blagodejen učinek na človeško zdravje kaže skozi protivnetne, imunostimulirajoče, antibakterijske, antialergijske, protivirusne in antikancerogene lastnosti.

Že vrsto let je bila prebivalcem Brel osnovni izvor eksistence, zato je razumljivo, da so bili srečni in ponosni kadar je bil pridelek dober. Od tod je nastal tudi pregovor: "Iz Brel, pa kaj?"

Plaža Punta Rata

Ameriški časopis Forbes je uvrstil to plažo med 10 najlepših plaž na svetu, kjer zavzema 6. mesto, v Evropi pa je na 1. Mest.

Ameriški portal Huffington Post je leta 2014 razglasil Brela za sanjsko destinacijo in razlog, da čim prej „skočite“ v letalo za Hrvaško.

Po mnenju belgijskega portala European Best Destinations – ena izmed najlepših plaž leta 2015.

Maja 2015 je ameriški portal Business Insider objavil naslednje: Plaža Brela, ki se nahaja med Splitom in Makarsko, je mediteranska oaza prekrita s šestimi kilometri belega gramoza, prekinjenega s stebli fig in oljk.

http://www.livecamcroatia.com/najljepse-plaze-hrvatske/brela-kamen-atraktivna-plaza-web-kamera/

Šakan

Izvirno ime kamnitega simbola Brel, naravno- krajinskega fenomena in prepoznavnega branda hrvaškega turizma je Šakan.

Zaradi zanemarjanja starejše zgodovine mesta v turističnih trendih, ga danes popularno imenujejo Kamen Brel, vendar pa se je v zgodovinskem obdobju, vse do zgodnjega začetka 20. stoletja uporabljal izključno naziv Šakan.

Sam naziv je nastal in se uporabljal zaradi dejstva, da je bil naravna naselbina sredozemske medvedjice, monachus monachus, danes skoraj izumrle vrste na rdeči listi IUCN-a, med ljudmi popularno imenovane z raznimi mitološkimi imeni, kakor je Šakan.

Poleg te lokacije, je stanovala tudi na področju Soline-Loznica, o čemur priča naziv Medvidina- majhna plaža, skrita globoko v naravni jami, na idealnem mestu za počitek po obilnih obrokih rib v bogatih in ohranjenih predelih globin Brel.

Zadnja z zgodbo datirana opažanja stalnega prebivanja »morskog čovika« (morskega človeka) na teh področjih, so zabeležena v začetku 20.stoletja.

V hrvaški literaturi jo prvi omenjajo Benediktinci v 16. stoletju, znanstveno pa je prvič opisana l. 1779.

Zanimivo je dejstvo, da je bil prav ta predel današnjih Brel v lastništvu in pod upravo Benediktincev in tako ostaja skrivnost, ali je tudi sam naziv povezan z Benediktinci.

Zaradi neznanja in nepoznavanja vrste, so redki prebivalci Brel, ki so pričali o prisotnosti tega sesalca, temu bitju pripisovali mitološke atribute, kot na primer »morski čovik« (morski človek) ali morski frater samotar, o čemur priča tudi znanstveni naziv monachus monahus.

Zaradi neznanja so domačini izkazovali strah pred tem bitjem in ga podili z vzklikom: "Buuuuuu, Šakan!" Pogosto so uporabljali to, zanje mitološko bitje, v svojih grožnjah: "Odnesel te bo Šakan", misleč, da je iz morja prišel s posebnim namenom, seveda brez poznavanja znanstvenih ugotovitev o bioloških potrebah tega sesalca.

Kot tudi drugod na širšem področju Mediterana, v iskanju boljše, neogrožene in ohranjene naselbine, v iskanju miru in osamljenosti, ogrožen zaradi agresivnosti prebivalcev in ribičev, je ta morski človek zapustil Brela, za seboj pa pustil pečat v imenu današnjega kamnitega simbola našega turizma.

Prihod Hrvatov na morje

Pravijo, da se je prav na Dupcima nastal ta vzklik: "More, more!"

Gala večerje

Brelski gostinci s ponosom izpostavljajo dejstvo, da so prvi na Jadranu, ob koncu 60-ih let 20.-ega stoletja, uvedli razkošne gala večerje z nekaj hodi, kot tudi cocktail show v naše hotele. V tem času so to bile takšne revije, da je veliko gostov prihajalo tudi dva krat letno, da bi uživali v tej kraljevski svečanosti. V brelski turizem so jih prenesli naši pomorščaki s potniških ladij.

Legenda o potopljenemu mestu Pelegrin

O potopljenemu mestu Pelegrin se iz roda v rod prenašajo legende. Obstajata dve podobni različici.

Pelegrin je bilo veliko in lepo mesto, ki se je nekega dne zakleto potopilo. Legenda pravi, da vsako leto na Božič, točno ob polnoči priplava na površino kočija z dvema belima konjema v velikem galopu, v kateri sta princesa in kraljevič. Da bi se mesto odprlo, oziroma ponovno priplavalo na površino, mora oseba, ki se v tem trenutku znajde na tem mestu, skočiti v kočijo in podati kraljeviču uzde.

To zgodbo nam je zapisal Stipe Zubanović v knjigi "Hoja s burjo" ("Hod s burom").

Nekoliko drugačno različico predstavlja v svoji knjigi Ante Putnik (Ante Carević):

Prebivalci potopljenega mesta Pelegrin nestrpno pričakujejo trenutek ponovnega rojstva mesta. Vendar pa, da bi se to zgodilo, čakamo junaka, ki bo na Božič točno ob polnoči prišel in zraven Gogolja čakal dekle na belem konju. On bo sprejel njeno roko in jo odvedel proti Čerovici. Pot do Čerovice, svetišča potopljenega mesta, je polna pogub od katerih je največja podivjana voda, ki v koraku spremlja jahalce z nameni, da jih pogoltne.

Kakorkoli, še vedno čakamo junaka, ki bo pomagal, da bo zgodba o potopljenemu mestu Pelegrin dobila svoje nadaljevanje. Pa srečno!